( Legenda na edno semejstvo)
Na Blagoja i Vlado Goranovski
-
Cvete bre, samo koga ja miluva{e, koga mu se korne{e ne{to vo du{ata ja
vika{e taka. Imeto i be{e Cena.
-
Cvete bre, nemo`u! Me izede zmijava, sve unutra mi izede, sve me gori, sve
me `e`e, sve me boli, ebuti sudbinu, ebuti. Aj {to
{to mi gi izede creva, pa
i srce mi ga izede, sr~ka ga izela, pa i du{u mi izede i du{man mi stanala.
- Ajde, ajde mu`u ne zboruj {togode, kakvo ludilo te pofatilo, ne drobi
onoja {to ne mo`e{ da ga isrka{, znae{ u naprolet {to ne ~eka, kakvo Slunce,
kakva ubaviwa, }uti tuj, zatraj se.
- A da mo`u da izdr`u, da mi dade sila onaj
gorwian da i gu tu~u glavu na zmijuvu do
prolet, a poslem neka me butne, s tupani da umru merak mi e. Potoa go zatvori
o~ite i ~ini{ se {to ostana zdravo
vo nego go isprati gore vo nebesata kako molba kako posleden zavet do gore, do Boga.
- Pregrizaj si ezik, bre budala ~ovek. Abre
~avke da ne ti ga ispile mozak. Ti znae{ li deka na prolet na
noge treba da bide{. Aj prestani da se budali{, kako decana si stanal, ali
si mu` ali {to si. Ako si legnal u krevet ne si legnal u g...
I
toga{ i se prese~e ne{to vo stomakot. Ne{to i ja ukrade du{ata. I se presekoa
i noze i race. Brzo si go pregriza jazikot popluka pred sebe, no janyata
ostana da ja grize i grize i grize.
Molkot vo sob~eto go prekinuva{e samo
razigranoto treperewe na svetlinata koja kako da saka{e da izbega od platnenoto jazi~e {to se odava{e od starata
lamba na gazie, koja i onaka dogoruva{e, a ~ini{ pravi se da se odkorne
i da izbega nadvor bilo kade samo podaleku od te{koto breme koe se sozdade
vo sobata na Goranovi.
Nadvor se dru`ea samo odmetnatite jazi~iwa
svetlina i poslednite perduv~iwa docen fevruarski
sneg. Pcite se kriea i od ednite i od drugite.
* * *
Sonceto ozabeno, so polovina sila se spravi
so snegot. Samo visoko vo gorata, tamu kaj ba~ilata s# u{te ima{e ostrov~iwa
od sneg, ra{trkani ovde-onde kako ovcite sred leto na pripek sobrani vo
mali grupi i ja pre`ivaat i trevata
no i sonceto. A toa pe~e li pe~e. No pripekot be{e daleku a kaloite, ~uma,
kadeida pogledne{.
- Abre
qudi, vremi{tevo pustelija da vati, ne se oprava. Ispru`i gu {ijanku ugore
si vika{ bo`ja ubavina, raj. Sve na cvet ti se lepiv o~i, bezbeli ~elki.
Livadene misli{ pod nos ti se mu{nale i samo te opivav, a u grudi
ti se roi nakoj melem ~ini{. Nayrni nadole, kako da mi se {inal vrat,
sam se obe{uva ko na dete mrsul, bamu stopankata, kal do kolena.
Emi izlezi po nadvor , novi opinci natni, aj
u{te edna{ izlezi tie frli gi, ako dodr`i nadvor
vremevo da zakqu imawe, ko`a samo za opinci nema da mi sta{e. A nekoj
{to ne mu bere crpkata }e vikne:
-Ti pobratime, po nadvor ko na opinci da ode{ a ne na s wima,
`ivti. Smeata ke se rasture{e me|u selanite do solzi do bol vo stomacite.
Nekomu veselo nekomu maka.
Taka
be{e i vo ku}ata na Cena, ne be{e ni{to poinaku. Duri i kobilkata so koja
prenesuva po ne{to napazar ili od gradot {to be{e pazarele, taka natovarena
se sliznala po kali{tata i be{e ja is~a{ila nogata. Toa, istopeniot sneg,
zgora na se kali{tata i obilnite proletni do`diwa ne gi protolkuvaa na arno
pa go odlo`ija o~ekuvanoto.
Ma`ot na Cena venee{e, sekoj den se pove}e
i pove}e. Be{e polovina ~ovek. @ivee{e samo za toj den. Samo povtoruva{e:
-
Cveto izgor moj, ke do`ivu li
tupani, Cveto le!
* * *
Vremeto si ode{e. Drvjata fatija leb.
Onie ranorodnite ve}e po~nuvaa da nate`nuvaat, na ranite cre{i najmogu im se izrasuvaa decata.
Iako skoro site koe po dvorovite koe po nivjeto imaa po nekoja, najslatki
bea onie tu|ite. Odea skri{no no}e krade{kum vo tajfi, utreto ostanuvaa
samo isplukani semki i po nekoja podkr{ena granka, obrana. Postarite samo
se tuvkaa. Abre-debre deca {to napravivte. No nikoj ni{to ne im vika{e,
a i kako da im vika koga vo tajfata ima{e po nekoe dete od skoreo sekoja
ku}a vo seloto. @itoto se osili, ~ini{ se preselile moriwata od kojznae
kade, tuka sred nivnoto nivje. Polskite raboti bea vo
ek. So izgrevot selanite po~nuvaa da digaat pra{ina po pati{tata
i so ralata po nivjeto. Pravlivo be{e i vo dvorot na Goranovci. Cena i pomalite
dve deca bea se raspavtale so metlite i po ~ardak i pod ~ardak na gumno
ja is~istija stajata, se be{e svetnato nebare tepsija zamastena. Utre be{e denot, golemiot den.
* * *
Sonceto seu{te mrzelivo, seu{te nedovolno
gi be{e protegnalo svoite kraci dolu do selanite, ~ini{ seu{te sonlivo,
a vo ku}ata nivna site bea razbudeni. Site nasebe ja
stokmuvaa svojata najubava obleka. Treperea. Se sudruvaa edni od
drugi, popre~uvaj}i si go patot. Denes be{e denot na golemoto is~ekuvawe,
denot na tapanite i yurlite, denot koga treba{e v ku}i da dojde nevestata,
da ja donesat snaata. Koga site se
spravija, koga site se stokmija, site otidoa vo sobata na tatko im, da gi
vidi taka stokmeni, da im se izraduva i da gi posovetuva. Prvo im se obrati
na dvete pomlali deca. Gi bendisa, gi pogali po glav~iwata. Saka{e
da se potkrene da gi poceliva po obrazite, po ~elcata do snagata do izdade,
nemo`e{e. Toga{ Cena gi potera krotko kon nego i im re~e tivko da se snavelat.
Tie poitaa,
tatko
im ne mo`e{e. Potoa mu se obrati na najstariot sin, sinot {to mu se `ene{e:
- Sinko,
ti od poodamna si glava vo ku}u, ama s’ga eve pred svite ke ti ka`u i ke
ti priznam, kako tebe tako i na svite Ja ne mo`u povi{e, mene mi projde
vreme. Toa site gi voznemiri i na`ali.
- Amam tatko {to zbori{, ti jo{te ke ne ~uva{
i gleda{, i nas i nivje i imawe i sve, cvilej}i i obesuvaj}i mi se koj kade
de stigne{e, po vratot, po nozete. Sinko, prodol`uva{e edvam mrdaj}i gi
usnite i ve|ite, ti ke gi vardi{ male~kive moi, bra}ati i sestri, ku}u da
~uva{, tro{na kakva takav krov nad glavu e, nivjeto {to ne rani, i mrka
dobito~e {to imamo. Majku ti najmnogu i slu{a{ i ~uva{ od lo{ila, da si
gu saka{ nevestu {to ke gu donese{, da bide vesela. Da bidete i vie veseli,
da mi bide svadbata vesela svadbari moi najubavi, z{ dn je takav, svetal,
svetlinu da ponesete ss svetlinu da se vratite i samo veseli pesni da poete,
i samo lesni ora igrate. E, aj sga pobrzajte da ne vi pobegne nevesta, da
mi zdravi i `ivi bidete, gi blagoslovi odmavnivaj}i so rakata.
- Amin tatko, ~ul te gospod, da te ~uva i
tebe, vo edno viknaa, i izlegoa nadvor. Tamu ve}e gi ~ekaa yurlaxiite i
tapanarite.
* *
*
Vrevata od daleku se razleva{e po dolinite,
me|u selata, me|u planinite. Svadbarite peej}i i igraj}i podskoknuvaa po
patot, obikoleni od lu|e sobrani od site okolni sela, ~ini{ bedem napravile okolu nim da gi za{titat od
lo{o na ovaa svadba. A vo su{tina be{e drugo. ~ista qubopitnost, da vidat,
da ~ujat, da gi vidat , da gi ~ujat, na krajot da se razveselat, da im pluknat
pod prozor na makite, da se poraduvaat na tu|ata ako ne mo`at na svojata
sre}a. Na krajot tie se sobiraa ako nekomu se rode{e `ivin~e, a kamo li
svadba.
Vrevata se pove}e ja slu{a{e i ma`ot na Cena. ^uvstvuva{e kako
se nabli`uvaat svadbarite, kako so nim ode{e kitenata nevesta, kitenite
svatovi, negovite rodnini, deca negovi, negovata Cena, kiteniot tapan koj
se posilno bie{e dali sred oro ili pravo vo negovoto srce. Kolku go raduva{e
toa {to povtorno go slu{a svoeto srce, tolku go pla{e{e deka bie`ot ne}e
go izdr`i. Se strupoli snemo`en. Mole{e za migovi, mole{e za migovi, za
migovi .......
* *
*
Vo oroto bez kraj prva be{e Cena. Gorda,
so lesni ~ekori kako gulabica potskoknuv{e vo oroto. Be{e prva. Ita{e. Koga
ve}e nabli`ija na nekolku ~ekori pred ku}ata, taa ve}e nemo`e{e da dodr`i,
se otkina od oroto i potr~a kon doma, kon ma`a si da mu mu ja soop{ti radosnata
vest. Toga{ ve}e site znaeja zo{to taa e celo vreme prva, celo vreme vo
itawe, vo neskrien nemir. Nekolku ~ekori po nea gumnoto na Goranovci go
ispolnija lu|e, go ispolni vreva, go ispolni veselba i muzika.
Kr{ej}i gi nozete ugore po skalite , zabrevtana
vleze vo odajata na ma`a si. Ozarena vo obrazite, raspavtana so racete poite
kon nego.
- Za arno, za ubavo ma`u. Doma snavu
donesomo. Sin ni se o`eni. Dvor je pun s qudi veseli , kako {to smo veseli
i mie cela familija, kako {to si vesel i Ti, neli, neli ...
- Amin, amin, fala ti Bo`e, pro{epoti kako za
sebe i gospoda i otkorna nekade od sebe blaga nasmevka. Se nasmea, za Cena, za sebe, za Gospoda {to mu dadoa sila,
{to do`ivea. Podavaj}i raka kon Cena koja na sred pat kon nea klapna kako
potkastrena granka i se zablagodari za se vo `ivotot.
Toga{ nastapi molk, nastapi mir. Ma`ot i
na Cena aminuv{e {to do`ivea {to dodr`a {to smogna sila , a ona poradi
ma`a si .
Mirot go naru{ija veselite svadbari, mirot go naru{i svadbarskiot
red, mirot go naru{i `iviot red.
- Ajde mori Ceno dova|aj red je tvoj ti oro prva da zaigra{, a po
tebe snaa ubava, nekoj vikna, a po nego u{te nekolcina. Ajde z{ nevestata
}e vi izbega, svadbarite prsnaa vo smea.
- Ajde idi, i re~e ma`ot, te vikav, idi ne slu{a{, ke ni ja ukradev
nevestu. Odi, odmavnuvaj}i so rakata. Toj vo toj mig ne bi ja ostavil nikoga{,
ni stapka podleku od nego, no ~uvstvuva{e deka saka, deka treba da e sam,
nikoj da ne vidi kako go ispolnuva ona
{to mu gi veti na boga.
- Idi.
Toga{ Cena izleze od odajata, krotko zatvoraj}i ja vratata. Sleguvaj}i
po skalite upatuvaj}i se kon vreloto od veseli svadbari, v mig kako da i
se otkina ne{to od nea, kako da po~uvstvuva nekakva neobi~na vrelina vo
sebe, nebare ne{to zaboravila da
mu ka`e na Bla`eta, poita nazad vo sobata. Vo nea, na onoj ist krevet na
onaa ista postela le`e{e ma`ot i koj ve}e ja be{e predal du{ata na Boga.
Bla`e po~ina. Ne umiraj barem, duri ne go izigram oroto, mo`ebi toa saka{e
da mu go ka`e, a mo`ebi i ne. Mu gi prekrsti racete, mu gi pokri o~ite,
mu go baci ~eloto a potoa i usnite, se prekrsti i pomili.
Svadbarite crkaa ozdola, zao|aa.
- Ajde, {ti bidna Ceno, ajde pa ajde.
Ja izbistri glavat, go zamanda vrati~eto od odaj~eto go zaklu~i i
slaeze vo narodot nasobran. Svadbarite ve}e ja peeja:
{to ja nema moma Cveta
niz dvor da pro{eta...
Toga{ go izvadi od pazuva blizu srceto, {amiv~eto {to nekoga{ odamna
vo mladosta be{e i go dal ma`ot i. Go razvi oroto. Po zemjata gaze{e gordo,
stameno, pod nejziniot ~ekor prav se diga{e. Toa go zabele`uvaa i drugite,
no samo toa. Nikoj ne i gi vide solzite ta`alki, site mislea Cena pla~e
od radost. Koga zavr{i pesnata, koga se raspletka oroto, toga{ sinot {to
se `ene{e otide kaj nea ja pregrna i i re~e:
- Umre Tate...
Otkako se bidna, zavr{i svadbata,
pogrebot zavr{i, v~era radosnite denes na`alenite lu|e
povtirno ja napolnija ku}ata na Goranovci. Narodot niz {epot govore{e
za ~udnata sudbina, na `ivotot za `ivea~kata.
- Od sudbiu ne se bega. Edan bog je, edna ruka arno pi{uva, arno
ama istata i zlo pi{uva. Od pisano bergawe nema.
Nekolcina od bli`nite, od rodninite i prijdoa na Cena i i pro{epotea:
- Znaemo te{ko be{e, jo{te pote{ko te snajde, znaemo kakva ima{tija i kakva nema{tija te pre~eka, da se najdemo
dojdomo, da pomo`emo, ka`i {to treba.
Ja leb, ja sol, voda, ka`uj i pare ako trebav!
- Ne`alete me ako nemam leb, ne`alete me ako sol i vodu nemam, ne`alete
me ako pare nema, a imam, kolko tolko. @alete me {to bez libe ostanav, a
decata bez tatka, `alete me samo za toja.