G O R A N O V S K I*

                                           ( Legenda na edno  semejstvo)                                   

                                                                                                Na Blagoja i Vlado Goranovski

  

       

 

- Cvete bre, samo koga ja miluva{e, koga mu se korne{e ne{to vo du{ata ja vika{e taka. Imeto i be{e Cena.

- Cvete bre, nemo`am pove}e. Me izede zmijava, mi ja izgloda utrobata, sade me gori, sade me `e`i, sade me boli. Aj {to me {to mi  gi izede crevata, pa mi go izede i srceto, mi ja izede i du{ata da pusta ostanala.

- Ajde, ajde ma`u ne zboruj  {togode, kakvo ludilo te pofatilo, ne drobi luti popari  ako ne mo`e{ da gi posrka{, ta znae{ naprolet {to ne ~eka, kakvo Sonce, kakva ubavina, mol~i zatraj se.

- A da mo`am da dodr`am, da mi dade sila onoj gornion da i ja tol~am glavata na zmijava do prolet ta potem neka me kutne, da si umram so tapani `elba mi e. Potoa go zatvori o~ite i  ~ini{ se {to ostana zdravo vo nego go isprati gore vo nebesata kako molba kako posleden  zavet do gore, do Boga.

- Pregrizaj si go jazikot, bre budala ~ovek. Abre kako ~avkite da ti go  ispile mozokot. Ti znae{ li deka naprolet na noze treba da bide{. Aj prestani da se budali{, kako decana si stanal, ami ti ma` si ili {to. Ako si legnal v postela ne si legnal v g...

I toga{ i se prese~e ne{to vo stomakot. Ne{to i ja ukrade du{ata. I se presekoa i noze i race. Brzo si go pregriza jazikot popluka pred sebe, no janyata ostana da ja grize i grize i grize.

            Molkot vo sob~eto go prekinuva{e samo razigranoto treperewe na svetlinata koja kako da saka{e da izbega od  platnenoto jazi~e {to se odava{e od starata lamba na gazie, koja i onaka dogoruva{e, a ~ini{ pravi se da se odkorne i da izbega nadvor bilo kade samo podaleku od te{koto breme koe se sozdade vo sobata na Goranovci.

            Nadvor se dru`ea samo odmetnatite jazi~iwa svetlina i poslednite perduv~iwa docen  fevruarski  sneg. Pcite se kriea i od ednite i od drugite.

                               

       

            *          *          *

 

            Sonceto ozabeno, so polovina sila se spravi so snegot. Samo visoko vo gorata, tamu kaj ba~ilata s# u{te ima{e ostrov~iwa od sneg, ra{trkani ovde-onde kako ovcite sred leto na pripek sobrani vo mali grupi  i ja pre`ivaat i trevata no i sonceto.   A  toa  pe~e  li   pe~e.  No  pripekot  be{e  daleku, a kaloite ~uma, kade i da pogledne{.

            - Abre lu|e, vremi{tevo pustelija da fati ne se oprava. Ispru`i ja {ijankava ugore si  veli{   bo`ja  ubavina,  raj. Sade  na  cvet  ti  se  lepat  o~ite  bezbeli  p~elki.Livadine misli{ pod nos ti se mu{nale i samo te opivaat, a vo gradi ti se roi nakoj melem ~ini{. Pogledni udolu, kako da mi se {inal vratot,  samiot si svisnuva ko na dete mrsul, bamu stopankata, kal do kolena. Emi izlezi po nadvor , novi opinci natni, aj  u{te edna{ izlezi tie frli gi, ako dodr`i nadvor  vremevo da zakolam dobitokot, ko`a za opinci nema da mi stasa. A nekoj {to ne mu bere crpkata }e vikne:                                                                                                           

-Ti pobratime, komaj po nadvor ko da odi{ na opincite a ne so niv, lebati. Smeata ke se rasture{e me|u selanite do solzi do bol vo stomacite. Nekomu veselo nekomu maka.

Taka be{e i vo ku}ata na Cena, ne be{e ni{to poinaku. Duri i kobilkata so koja prenesuva po ne{to napazar ili od gradot {to be{e pazarele, taka natovarena se sliznala po kali{tata i be{e ja is~a{ila nogata. Toa, istopeniot sneg, zgora na se kali{tata i obilnite proletni do`diwa ne gi protolkuvaa na arno pa go odlo`ija o~ekuvanoto.

Ma`ot na Cena venee{e, sekoj den se pove}e i pove}e. Be{e polovina ~ovek. @ivee{e samo za toj den. Samo povtoruva{e:

-         Cveto izgor moj, }e do`iveam li tapani, Cveto le!

   

*          *          *

 

            Vremeto si ode{e. Drvjata fatija leb. Onie ranorodnite ve}e po~nuvaa da nate`nuvaat,  na ranite cre{i najmogu im se izraduvaa decata. Iako skoro site koe po dvorovite koe po nivjeto imaa po nekoja, najslatki bea onie tu|ite. Odea skri{no no}e krade{kum vo tajfi, utreto ostanuvaa samo isplukani semki i po nekoja podkr{ena granka, obrana. Postarite samo se tuvkaa. Abre-debre deca {to napravivte. No nikoj ni{to ne im vika{e, a i kako da im vika koga vo tajfata ima{e po nekoe dete od skoro sekoja ku}a vo seloto. @itoto se osili, ~ini{ se preselile moriwata od kojznae kade, tuka sred nivnoto nivje. Polskite raboti bea vo  ek. So izgrevot selanite po~nuvaa da digaat pra{ina po pati{tata i so ralata po nivjeto. Pravlivo be{e i vo dvorot na Goranovci. Cena i pomalite dve deca bea se raspavtale so metlite i po ~ardak i pod ~ardak na gumno ja is~istija stajata, se be{e svetnato nebare tepsija zamastena. Utre  be{e denot, golemiot den.

                                                

*          *          *

 

Sonceto s# u{te mrzelivo, s# u{te nedovolno gi be{e protegnalo svoite kraci dolu do selanite, ~ini{ seu{te sonlivo, a vo ku}ata nivna site bea razbudeni. Site nasebe ja  stokmuvaa svojata najubava obleka. Treperea. Se sudruvaa edni od drugi, popre~uvaj}i si go patot. Denes be{e denot na golemoto is~ekuvawe, denot na tapanite i yurlite, denot koga treba{e v ku}i da dojde nevestata, da ja donesat snaata.  Koga site se spravija, koga site se stokmija, site otidoa vo sobata na tatko im, da gi vidi taka stokmeni, da im se izraduva i da gi posovetuva. Prvo im se obrati na dvete pomlali deca.  Gi bendisa, gi pogali po glav~iwata. Saka{e da se potkrene da gi poceliva po obrazite, po ~elcata no snagata go izdade, nemo`e{e. Toga{ Cena gi potera krotko kon nego i im re~e tivko da se snavelat. Tie poitaa, tatko im ne mo`e{e. Potoa mu se obrati na najstariot sin, sinot  {to mu se `ene{e:

- Sinko, ti od poodamna si glava vo ku}ava no sega eve pred site ke ti ka`am i ke ti priznam, kako tebe taka i na site Jas ne mo`am, mene mi pomina vremeto. Toa site gi voznemiri i na`ali.

- Aman tatko {to zboruva{, ti u{te }e n# ~uva{ i gleda{, i nas i nivjeto i dobitokot i s#, cvilej}i i obesuvaj}i mu se koj kade }e stigne{e, po vratot, po nozete. Sinko, prodol`uva{e edvam mrdaj}i gi usnite i ve|ite, ti }e se gri`i{ za male~kive moi, bra}a ti i sestri, ku}ata ~uvaj ja, tro{na kakov takov krov nad glava e, nivjeto {to n# rani, i troa dobito~e {to imame. Majka ti najmnogu i slu{a{ i vardi{ od lo{ila, da si ja saka{ nevestata {to ke ja donese{, da bide vesela. Da bidete i vie veseli, da mi bide svadbata vesela svadbari moi najubavi, zo{to denot e takov, svetol, svetlina da ponesete so svetlina da se vratite i samo veseli pesni da peete, i samo lesni ora igrate. E, aj sega poitajte da ne vi pobegne nevestata, da mi zdravi i `ivi bidete, gi blagoslovi odmavnuvaj}i so rakata.

- Amin tatko, ~ul te gospod, da te ~uva i tebe, vo edno viknaa, i izlegoa nadvor. Tamu ve}e gi ~ekaa yurlaxiite i tapanarite.

  

                                    *          *          *

 

Vrevata od daleku se razleva{e po dolinite, me|u selata, me|u planinite. Svadbarite peej}i i igraj}i potskoknuvaa po patot, obikoleni od lu|e sobrani od site okolni sela, ~ini{  bedem napravile okolu nim da gi za{titat od lo{o na ovaa svadba. A vo su{tina be{e drugo. ~ista qubopitnost, da vidat, da ~ujat, da gi vidat , da gi ~ujat, na krajot da se razveselat, da im pluknat pod prozor na makite, da se poraduvaat na tu|ata ako ne mo`at na svojata sre}a. Na krajot tie se sobiraa ako nekomu se rode{e `ivin~e, a kamo li svadba.

Vrevata se pove}e ja slu{a{e i ma`ot na Cena. ^uvstvuva{e kako se nabli`uvaat svadbarite, kako so nim ode{e kitenata nevesta, kitenite svatovi, negovite rodnini, deca negovi, negovata Cena, kiteniot tapan koj se posilno bie{e dali sred oro ili pravo vo negovoto srce. Kolku go raduva{e toa {to povtorno go slu{a svoeto srce, tolku go pla{e{e deka bie`ot ne }e go izdr`i. Se strupoli snemo`en. Mole{e za migovi, mole{e za migovi, za migovi .......

                                                    

                                    *             *       *

  

Vo oroto bez kraj prva be{e Cena. Gorda, so lesni ~ekori kako gulabica potskoknuv{e vo oroto. Be{e prva. Ita{e. Koga ve}e nabli`ija na nekolku ~ekori pred ku}ata, taa ve}e ne mo`e{e da dodr`i, se otkina od oroto i potr~a kon doma, kon ma`a si da mu mu ja soop{ti radosnata vest. Toga{ ve}e site znaeja zo{to taa e celo vreme prva, celo vreme vo itawe, vo neskrien nemir. Nekolku ~ekori po nea gumnoto na Goranovci go ispolnija lu|e, go ispolni vreva, go ispolni veselba i muzika.

Kr{ej}i gi nozete ugore po skalite , zabrevtana vleze vo odajata na ma`a si. Ozarena vo obrazite, raspavtana so racete poita kon nego.

            - Za arno, za ubavo ma`u. Ja donesovame snaata doma. Sinot ni se o`eni. Dvorot e poln veseli lu|e, kako {to sme veseli i nie seta familija, kako {to si vesel i Ti, neli, neli ...

            -  Amin, amin, fala ti Bo`e, pro{epoti kako za sebe i gospoda i otkorna nekade od sebe blaga nasmevka. Se nasmea, za  Cena, za sebe, za Gospoda {to mu dadoa sila, {to do`ivea. Podavaj}i raka kon Cena koja na sred pat kon nea klapna kako potkastrena granka i se zablagodari za s# vo `ivotot.

            Toga{ nastapi molk, nastapi mir. Ma`ot &  na Cena aminuv{e {to do`ivea {to dodr`a {to smogna sila, a ona poradi ma`a si .

            Mirot go naru{ija veselite svadbari, mirot go naru{i svadbarskiot red, mirot go naru{i `iviot red.

            - Ajde Ceno doa|aj red e tvoj, oro prva Ti da zaigra{, a po tebe snaa ubava, nekoj vikna, a po nego u{te nekolcina. Ajde oti nevestata }e vi izbega, svadbarite prsnaa vo smea.

            - Ajde odi, i re~e ma`ot, te vikaat, odi ne slu{a{ }e ni ja ukradat nevestata. Odi, odmavnuvaj}i so rakata. Toj vo toj mig ne bi ja ostavil nikoga{, ni stapka podleku od nego, no ~uvstvuva{e deka saka, deka treba da e sam, nikoj da ne vidi kako go ispolnuva  ona {to mu gi veti na boga.

- Odi.

            Toga{ Cena izleze od odajata, krotko zatvoraj}i ja vratata. Sleguvaj}i po skalite upatuvaj}i se kon vreloto od veseli svadbari, v mig kako da  se otkina ne{to od nea, kako da po~uvstvuva nekakva neobi~na `e{tina vo sebe, nebare ne{to zaboravila  da mu ka`e na Bla`eta, poita nazad vo sobata. Vo nea, na onoj ist krevet na onaa ista postela le`e{e ma`ot &  koj ve}e ja be{e predal du{ata na Boga. Bla`e po~ina. Ne umiraj barem, duri ne go izigram oroto, mo`ebi toa saka{e da mu go ka`e, a mo`ebi i ne. Mu gi prekrsti racete, mu gi pokri o~ite, mu go baci ~eloto a potoa i usnite, se prekrsti i pomoli.

            Svadbarite crkaa ozdola, zao|aa.

            - Ajde, ajde pa ajde.

            Ja izbistri glavata, go zamanda vrati~eto od odaj~eto go zaklu~i i sleze vo narodot nasobran. Svadbarite ve}e ja peeja:

                                                            {to ja nema moma Cveta

                                                            niz dvor da pro{eta...

            Toga{ go izvadi od pazuva blizu srceto, {amiv~eto {to nekoga{ odamna vo mladosta be{e &  go dal ma`ot &.. Go razvi oroto. Po zemjata gaze{e gordo, stameno, pod nejziniot ~ekor prav se diga{e. Toa go zabele`uvaa i drugite, no samo toa. Nikoj ne i gi vide solzite ta`alki, site mislea Cena pla~e od radost. Koga zavr{i pesnata, koga se raspletka oroto, toga{ sinot {to se `ene{e otide kaj nea ja pregrna i &  re~e:

            - Tatko  umre, zarem ne.

  

                                                *          *          *

  

            Otkako se bidna,  zavr{i svadbata, pogrebot zavr{i, v~era radosnite denes na`alenite lu|e  povtorno ja napolnija ku}ata na Goranovci. Narodot niz {epot govore{e za ~udnata sudbina, na `ivotot za `ivea~kata.

            - Od sudbinata ne se bega. Eden bog e, edna raka arno pi{uva, arno ama istata taa raka i zlo pi{uva. Od pi{anoto kurtul nema.

            Nekolcina od bli`nite, od rodninite i prijdoa na Cena i i pro{epotea:

            - Znaeme te{ko be{e, u{te pote{ko te snajde, znaeme kakva ima{tija  i kakva nema{tija te pre~eka, za potpora ti dojdovme, da ti pomo`eme, ka`i {to treba. Leb, sol, voda, ka`uj i pari ako treba!

            - Ne `alete me ako nemam leb, ne `alete me ako sol i voda nemam, ne `alete me ako pari nema, a imam, kolku tolku. @alete me {to bez libe ostanav, a decata bez tatka, `alete me samo za toa.