Onie {to od bilo koi pobudi, pozitivni ili negativni, opravdani ili ne, go
vovedoa cikli~noto bele`ewe ili povrzuvawe vo makedonskoto literaturno (poetsko)
projavuvawe, Poetot koj e potstrek za ovoj literaren obid, go go smetaat za
pripadnik (zarobenik) vo izohipsata na tretata generacija makedonski poeti.
Mihail Renxov e eden od najeminentnite nejzini pretstavnici no voedno i na
celokupnata makedonska literatura. Preveduvan e na pove}e jazici, zastapen
e vo pove}e antologii na makedonskata poezija.
M.Renxov e roden 1936 god vo [tip. Zavr{uva pravni studii vo Skopje. Kako
kuriozitet, toj na samiot po~etok od negovata kariera, raboti kuso vreme i
kako pravnik vo rodniot grad. No popusto so mudrosta za zanaetot i lebot,
Renxov voden od iskonskite porivi koi tatnat vo nego, ne`no so ~elusta na
volk prodiraat vo nego vo biloto na ~ovekot, pesnata i poezijata.Od toga{
strasta me|u niv vzaemno tlee.
No ova ne e prosto negova `ivotna prikazna, tuku ova e negova preobrazba od
~ovek vo poet. So fakel vo rakata trgnuva da go osvojuva Svetot Poetski. I
taka prva negova bitka, prva popatna stanica kon negoviot Poetski Svet e negovata
prva poetska kniga
"ISELENIK OD OGNOT" ('65)
"Slu{am glas na ptica i
trgnuvam"
Prviot stih od negoviot Ognen Pohod, od negovata prva kniga "Iselenik
od Ognot" i so istoimenata pesna, Renxov ja otvora stamenata porta na
poezijata.Ovaa.pesna mo`ebi ostava vpe~atok deka e pesna na krstopat, pesna
me|u negovi dve `ivotni prikazni me|u dve negovi sudbini. Na onaa pred Hefes
i na onaa po Hefes. Da se trgne na takov trnovit pat vo osvojuvawe na Bukvite,
da se misli kako bukvite kako stihovite, da se vadat od xebovite izgu`vani
liv~iwa ispi{ani so stihovi i istite da se podavaat sekomu nesebi~no, sekako
podrazbira vnatre{en boj i naboj za problesok za sopstven mir, vo najmalku
hrabrost. No i pokraj toa toj mudro re{ava vo taa bitka da ne trgne sam. Sklu~uva
sojuz so Ognot, stanuva pobratim so Hefes. Vidno okura`en, go slu{a glasot
na pesnata i trga
(Iselenik na ognot)
"Vo racete dr`am grom i
molwa"
"So div plamen i no`"
"go palam cvetot na cre{ite"
"Oginot me sonuva oginot me donesuva
da po`aram da buntuvam da patuvam"
Ostavaj}i ja na strana teorijata koja so pravo go vmetnuva Renxov vo onaa
grupa avtori simbolisti, poradi negoviot ogin, se postavuva pra{aweto:
Kako mo`e nekoj da e simbolist koj Ognot go koristi kako jazik, govor, kako
svoe telo, alat, koga toj samiot e simbolot, koga toj samiot e Ognot. Sibolistite
gi koristat simbolite, zna~i ne se del od niv a toa ne e slu~aj so nego. "Iselenik
od Ognot" e negov skromen obid da ja sokrie tragata, da ne go obelodeni
sojuzot, mo`ebi i sokrie sopstveniot identitet. Nikako Renxov ne mo`e da bide
iselenik od ognot koga toj samiot e ogan. Imeno po nego ja prepoznavame negovata
pesna a po stihot go prepoznavame ogni{teto.Oginot vo pesnite na Renxov go
prepoznavame vo skoro site pesni od ovaa negova kniga. "Lud Qubovnik",
"No}en Kradec", "Sopstvena", "Cve}arka", "Avgust
1903", ( Na ni{anot: Pesna)
"Vrz se {to znam i se {to `ivo raste
dva pati da se zapli da ne gasne"
Vo su{tina i posebno poso~uvawe na nekoi naslovi i voop{to ne e potrebno,
celata kniga plamti. Prolistuvaweto i pro~ituvaweto na ovoj naslov e nalik
na silen ogin mu{nat so `eleznoto kopje na muzata, koga v mig na ve~ernoto
nebo poletuvaat milioni i milioni v`areni bukvi, stihovi, soznanija, objavi,
vozdi{ki, qubovi. Od tamu i proizleguva `estokosta na negovata poezija. Toa
e i mo`ebi pri~inata poradi koja poezijata na Renxov na po~tokot be{e te{ko
da se prifati, poradi toj negov usviten stih. Imeno neporavdano se o~ekuva
ne tolku ognena poezija od prva potska kniga? No od druga strana Renxov neguva
isto taka i dlabok lirski stih. Gusto zbienite redovi koi te{ko se probivaat
i razdvojuvaat i potrebeni se usilbi za da se osvetli dobro naplstenata misla.No
i pokraj se toj kako simbol i kako negov reprezent, Ognot kako patokaz za
`ivot, za energija, za `ivotot po smrtta, poleka go dlabi patot kon potpolniot
portret na ovoj poet, koj sozdava svoj Svet i sozdava svoja religija - religijata
na ognot.
Sosema e opravdana zabele{kata deka e mnogu interesen na~inot na koj toj go
zavr{uva svojot razvioren poetski govor i najavuva svojot sleden ognen problesok.
Taka toj so pesnata "No}no Rastewe na Zborot" objavuva primirje
kon ovaa negova prva ognena bitka, i voedno vo edinstvenata pauza me|u dva
stiha , me|u dve misli, ja najavuva narednata poetska kniga pod istoimen naslov
NA " NO]NO RA\AWE ZBOROT" ('67)
Taka poa|aj}i od svetot na svojata
prva kniga, preku ~unot (pesnata)"No}no ra|awe na Zborot", Renxov
poa|a vo svetot na svojata nova kniga, pri toa neispu{taj}i go fakelot od
svoite race. Obyrnuvaj}i se, toj seu{te mo`e da go zaabele`i gustiot ~ad {to
go ostava zad sebe opo`arenata celuloza, {to pak e siguren patokaz deka e
na vistinskiot pat. Zna~i i vo ovaa kniga Renxov ne se otka`uva od prodornost
na svojot stih.
So pesnata "Sozdavaweto na mojot svet" vo su{tina prodol`uva da
go gradi trpelivo i uporno negoviot potski svet
" i dobiv srebren hram za ptici i stratosfera"
Deka ognot kako TOJ, simbol,
ne izostanuva i od ovaa kniga, e zabele`livo i so samo tivko navleguvawe vo
ovaa kniga. Taa ni{ka postoi {to e dobro, bidej}i vozbudata {to izbiva ~itaj}i
gi ovie mo}ni stihovi nema da izostane nitu vo najmala mera. Pesnata i nejzinata
anatomija ostanuvaat neizmeneti.Taa e cvrsta, stavena e vo cvrsti ramki koi
ne dopu{taat opa|awe na intenzitetot. No mora da se navede deka Renxov ne
go odrekuva postoeweto na sudirite, kontradikciite vo pesnite. No toa nikako
ne zna~i negirawe nekakov kvlitet, tuku naprotiv ponekoga{ vo haosot e najgolemiot
red. Kako i da e negoviot stih i ponatka ostanuva da te`i i sozdava ekot od
negovata dlabo~ina.
Osobeno zna~ajna karakteristika koja se provlekuva niz negovite pesni e nivnata
bogata zvu~na oboenost, na koja toj i posvetuva dostatno vnimanie, a koja
osobenost e zabele`ana od pogolem broj qubiteli na poezijata i istaknati teoreti~ri,
literaturni kriti~ari, vo koe {to site se ednoglasni. Ovoj bogat kolorit od
boi na zvuci sozdade dilema kaj odredeni razgleduva~i na negovata poezija.
Istaknuvaj}i pri toa deka toj kolorit od zvuci ja o`ivuva pesnata , sozdava
eden pobogat poetski pejsa`, sozdavawe slika preku koja se percepira negovata
pesna i za smetka na seto toa sakaat da ka`at deka ovaa poezija poprvo zabele`uva,
gradi pretstavi, slika otkolku {to razmisluva. Se razbira deka ima oponenti
koi na negovata poezija gledaat poinaku " Negoviot glas, negovata pesna
u{te od prvoto glasnuvawe vetuva "vetuva smisla" i toa krajna, trajna,
su{tinska, centralna , seopfatna i semo`na misla" Vo su{tina pome|u slikovitosta
, zvu~nosta i mislata i poetskata ideja, linijata na razgrani~uvawe e sosema
tenka. Vlijanijata i refleksiite edni na drugite prekti~no i se neizbe`ni.
Poezijata na Renxov vo najmala raka e obedinuva~ka. Rizikot e ako ka`am deka
vo negovite pesni se trgnuva od slikovitosta kon jazolot od misli i plameni
jazici, prakti~no e nepostoe~ki. Sepak mislata i razmislata kaj pesnite na
Renxov postoi.
"KADE OD OVAA STRANA" ('68)
Se postavuva pra{aweto, dali posle tolku gromoglasnost vo negovite pesni,
Renxov }e ne so~i so pra{alnik, kako ne{to {to }e lebdi nad negovata poezija.
Dovolno e jasno za da se pretpostavi, se razbira soo~uvaj}i se so pesnite
od ovaa kniga deka pra{alnikot e samo inicijator za barawe odgovor. Toa pak
podrazbira, pate{estvie, istra`uvawe, istrajnost, borba, bes, `rtvuvawe. "Raspojasan
Mihail" povtorno rasgrluva, trgnuva, fakelot od raka ne go isu{ta.
Deka ognot vo ovaa poezija e pomal, vo su{tina e privid
(Eve Prolet)
"... eve vozduh {to li~i pove}e na barut ili lava"
Vrskata pome|u poetot i ognot e tolku silna {to duri nitu na son eden so drug
ne se ostavaat
(Ve~er)
...
"Znam povtor sonceto }e me ima
Povtor ognot trba da me soni."
Vo ovaa kniga vrskata se prodlabo~uva do tolku {to, Renxov uspe{no uspeva
da manipulira so ognot, da go izviva vo svoite race, da go preto~uva vo svoite
pesni vo onaa forma i na onoj na~in na koj toj }e saka, i koj }e mu bide potreben.
Povtorno izbegnuvj}i da ja fragmentiram negovata pesna izvlekuvaj}i poedine~ni
stihovi, za da gi poso~am site onie pesni koi bleskaat so lirski naboj, Renxov
ne se pla{i da gi vmetne vo ognot nitu cvetovite, nitu glasot so koj pee,
svojot `ivot , seta fauna i flora, svojot duh, svojata poezija. Renxov vo
ovaa kniga go vnesuva i mirisot na barutot , pesnata "Istreli".
Istrelot voobi~aeno mo`e da zna~i ako ne smrt toga{ sigurno bol. No od "Bolot
treba da se po~ne" {to kako motiv se prolekuva niz pesite na Renxov .
Vo ovaa kniga ima nekolku pesni kako {to se "Nad mene jas", "Patuvawe
ili skica za begstvo", "Gradina", provlekuvaj}i se niz stihovite
voo~livi se motivi koi se neposredno povrzani so eden del od `ivotot na Renxov.
Imeno toj e golem avanturist, so nemiren duh, golem vqubenik vo nepreglednite
prostranstva priroda. Toj '68 ta se ka~uva na El Tepe na Pirin, '72 patuva
niz toga{niot SSSR. '76 odi na Sveta Gora i gi posetuva svetogorskite manastiri.
Ta od tamu voop{to ne e za~uduva~ki {to ovie blagodeti nao|aat vidno mesto
vo negovata poezija od toj period.
So osobeno zadovolsto i voszbuda se osvrnuvam vrz, za mene a mislam i voop{t
va`en i v`arev fragment od tvore{tvotao na Renxov, pesnata "Toa Su{evo
dlaboko". Neblagodarno ke izvikam samo dva stiha od od ovaa tvorba, od
ovaa pesna riznica:
"... Crn Mihail od Su{evo go gonat"
i
"... Raspojasan Mihail... sam e. Pee"
Stavaj}i se i sebe si i pesnata po zakrilata na makedonskata narodna pesna,
nurnuvaj}i se vo korenite, vo genite, izvlekuvaj}i ona {to e dlaboko vo nego
vo sekoj od nas, pri toa oddavj}i i polna po~it i blagodarnost. Ovoj motiv
se sre}ava niz negovite pesni na pove}e pati. Ovaa pesna e posvetena na negoviot
tatko, no dali ke se pogre{i ako na ovaa pesna se gleda kako na pesna avtoportret?
Odgovorot e : Ne e daleku od vistinata. Ona {to na samiot po~etok na ova viduvawe
go ka`av, za mudrosta na `recite, za zanaetot i lebot, e samo potvrda deka
Renxov e roden i predodreden da Pee a toj i toa i go pravi, so golem `ar i
so seto srce.
Vo negovite stihovi , mislata sega osobeno nate`nuva, za {to sega ve}e nema
podelenost. Stihot disciplinirano gi izvr{uva zada~ite postaveni od poetot.
Melodi~nosta i ritmi~nosta u{te pove}e se nadograduvaat. Renxov grabi napred.
Vo 1972 ja objavuva naredna kniga
"NA RABOT OD SONOT"('72)
vo koja kniga ostanuva veren va ne}e steknatite pridobivki. Sigurno go gradi
svojot stih, svojata misla.
(Cvet)
"Otvotete go toj cvet
Toj cvet
Od docno leto
Vo nego ja gledam svojata smrt."
Renxov ja sledi i gleda svojata smrt "Na rabot od sonot". No toj uspe{no go izoduva patot do krajot na pesnata do krajot na ovaa kniga, edinstveno blagodarej}i mu na ognot koj postojano mu go osvetluva patot. Toj, ognot, mu pomaga i da go nadmine i
"STRAV" ('76)
negovata naredna kniga. Vo su{tina postojat dva na~ina da se nadmine stravot.
Eden, koj go propovedaat starite mudri glavi, a toa e, smireno, mudro da se
~eka, da pomine vreme oti vremeto le~i se. Drugiot na~in pak, poznavaj}i go
Renxov kako li~nost i preku negovata poezija, toj sigurno ne bi go izbral
be}e spomenatiot, tuku sprotivno. Stravot se nadminuva, soo~uvaj}i se so nego.
Treba samo da mu go osvetli{ obrazot i da go pogledne{ pravo vo o~i. Taka
bojot zapo~nuva. Zapo~nuva temno, zapo~nuva so trepet "Lo{a e no}ta",
"No}", "Strav" i drugi. Vo ovaa prva polovina od knigata,
del vo koj Renxov svoite zadmisleni stravovi, srdbi, zabludi, vistini, preku
edna rafinirana intimna lirska atmosvera,ni ovozmo`uva otkrivawe na svoite
stavovi, tezi, razmisli za osamata, za molkot, marakot ,tagata. Pririrodno
e vo edna vakava atmosfera, oginot da bide i rastreperen, zo{to peeweto za
taka esencijalni pra{awa i ne taka ednstavno. Nekakva ramnote`a vo ovoj del
od knigata odr`uva pesnata "Svetilnik" kade mra~niite haluinacii
i somne`livi senki po yidovite i okolu pesnite, poleka no sigurno, ponataka
vo pesnite se pretvorat vo "Biser". Celosniot presvrt pretstoi,a
i so ostvaruva preku pesnata "Pesnata i Peperugata" so podnaslov
(metamorfoza) {to e vo vistinska smisla metamorfoza za celata kniga. Od tamu
na golema vrata ~uka svetlinata. Pesnite stanuvaat se pobistri se pojasni.
Zabele`livi se lirskite napevi koi {to se rasfrlaat so iskri. Melodi~nosta,
smislata kako su{tinska i razli~nite simboli~ki asocijacii seu{te postojat.
Stravot nema{e kade, nema{e drugo, osven da se predade, i da stane del od
istorijata, del od gr~kata mitologija, koi ja ima vo ovaa kniga "Dedal",
" Smrtta na Ikar", "Enkidiku" lik od asiro-vavilonskiot
ep Gilgame{, koj vo 1977 Renxov go ima prepeano, a koj prepev ima nesomneno
isklu~itelno zna~ewe za makedonskata literatura . Vo ovaa kniga doa|aat osobeno
do izraz vr}e prehodno spomenatite Renxovi pate{estvija. Osvojuvaweto na El
Tepe, Sveta Gora i svetogorskite manastiri, SSSR, koi pak se preto~ija vo
stih, vo pesna kako "Sandanski", "Okceto", "Kozjak",
"Beaz Kule", "Solun" i mnogu drugi. Sevkupno zemeno "Strav
" e poezija od koja blika jarka lirska energija. Ognot ponekoga{ uspe{no
a ponekoga{ ne , nastojauva da se transformira, da se sokrie, tivko da tlee
kako i renxoviot romanti~arskiot spev.No krienkata ponekoga{ e i nevozmo`na,
ognot e premnogu silen za da bi se sokril zad stihot, razigran i `estok.
Kako uspe{no prodol`enie na "Strav" se javuva negovta naredna kniga"POLNO]"('79)
vo koja dominiraat motivi kako i vo prethodnata kniga. No taa godina ne e
zna~ajna za Renxov samo so pojauvaweto na negovata kniga "POLNO]",
tuku i po negovoto preseluvawe na Nerezi, pokraj manastirot sv. Pantelejmon,
koe ke se poka`e kako su{tinsko vo negoviot `ivot i poezija.
"NEREZI"('82)
Zemaweto vo raka na ovaa kniga
i nejzinoto pro~ituvawe me naveduva samo na edna i edinstvena asocijacija,
pomisla. Otvoraweto na knigata, nejzinata korica , e kako da so svoja raka
da ja otvorate portata na sv. Pantelejmon i tivko na prsti kve~erum vleguvate
vo nego, me|u negovite debeli so freski i so ikoni iscrtani yidovi. A vnatre
`uborkaat sve}i bezbroj niv, koi go great srceto na Raspojasan Mihail, sekoj
patnik namernik ili ne, sekoj onoj koj }e ja pro~ita ovaa negova kniga. Oginot
vo Nrezi e tolku suptilen, rafiniran, taka da nalikuva na malite plamen~iwa
na manastirkite sve}i, koi ja pretpostavuvat sekoja edna pesna.
Vo ovaa kniga, Renxov gi poka`uva majstoriite na svojot zaneat, na koj mu
se voodu{evuvame onaka kako im se voshituvame na majstoriite na starite majstori
zoografi, kopani~ari, `ivopisci , filigrani, kujunxii ....
Taka Renxov, so duhoven mir i polno srce {iro~ina (Zanes) trgnuva vo nova
odiseja kon nezaboravot
(Monah Gavril na pat za Itaka)
"Si ja grabna mislata vozvi{ena
si go napu{ti stravot i staorcite
se simna po izmislenite skalila
i golite tabani gi podgotvi za pat"
Patot kon viso~inite na umetnosta
koj kako urok si go ima postaveno Renxov so ovaa kniga uspeva bez zamor, napregawa,
besprekorno da go izodi.
Ona {to uspeva ~oveka da go obremeni, zavie vo molk, svetot {to go opkru`uva
mu se vidi crn, pred pesnite od "Nerezi" se gubi, isparuva pred
tivkiot ogin, me|u yidovite, me|u koricite od ovaa kniga. Vo su{tina site
onie gorlivi pra{awa, za vremiwata, za `ivotot, za smrtta, minlivosta, postoeweto
i nepostoeweto, bolot, zaboravot, sre}ata i nesre}ata se pra{awa koi ja tangiraat
ovaa kniga. Od toa pak se ra|aat novi motivi , novi potstreci za borba da
se sozdade da se ostavi ne{to pozadi sebe, da se posegne ugore kon svetlinata
kon "Svetulki", "Ve~nost", da se bide "Voin"
da se pobedi zaboravot. Taka daona {to sakaat da go ka`at nekoi na{i literaturni
kriti~ari, deka vo stihovite na Renxov se sre}ava "rezigniranost","temnoto
kako da e nejino su{tinsko obele`je" i deka se napu{ta ognenosta i zvu~nosta,
vo su{tina e i nevozmo`no. Nerezi e Bastion na Svetlosta za Renxov. Od tamu
toj ja crpi seta `ivotna sol, siot bolskot, celiot mir i ogin. Da, mo`ebi
negoviot ogan do`ivuva dlaboka metamorfoza no toj nikako i ne izgasen.
Renxov e borec mudrec. Toj na tivok ogan ja kali svojata muza, i gi lee vo
stameni pesni prodorni.A deka e toa taka , t.e. kakva e negovata pesna doznavame
preku mo`ebi najelokventniot primer, pesna
(MERMER)
(stolb)
"Koj spie vo tebe
Koj plovi vo tebe
Koj Vavilon, koja Vizantija
Koj Arhangel
Bog koj
Koja Sotona?
Glavata na
teloto ti ja polo`uvam
i slu{am vnatare slavej eden
^urlika."
Negovata pesna kako da e isklesana
vo Mermer, i se vozvi{uva kon izvorot ve~en kako Stolb. Tie se tolku silni,
i vo takva cvrsta vrska nalik na mre`a od kristali od koi e so~inet samiot
granit, mermer. Naprosto klokotat, vrijat kako da se sve`o iskovani i izvadeni
od utrobata na zemjata. Zborovite nate`nale, se zbile, se zdale vo gr~, duri
i zapirkite nate`nale kako "Olovo" kako ona olovo od koe e izleano
ova
(Kube)
"Se e vo negovata e`est
Se e vo negovata neproyirnost."
Tokmu takva e negovata pozija, misla pod zemjata "Slika na neboto".
"Golemiot lov" e pesna od koja doznavame kakov poet e Renxov, voskliknuva
i "Na nebo" so ognot vo raka. Koga se ~ita poezijata na Renxov "Treba
da se mol~i" da se prepu{ti{ na mislata na ~uvstvata, na negovata ognena
yvezda vodilka i da go otkrivame svetot negov, na{, i da potoneme vo besoznanie
od bla`en umor, bol , zanes i razleanost na usnite. Oginot vo Nerezi }e go
po~uvstvuvate otkako }e ja pro~itate knigata i zatvorite kapacite. Vo sebesi
}e po~uvstvuvate toplina.
[to po Nerezi?
Poroj od pra{alnici. Dali Renxov go dade svojot maksimum so neverojatnata
Nerezi? Dali }e mo`e da ja povtori? ]e ima li druga kako Nerezi? Vremeto ve}e
ni odgovori. Toj prodol`uva smireno po voobi~aeniot red na patuvawe . "AUTODAFE"
('85), "FENIKS" soneti ('87), "Zemja
Potop" ('91), poemata "TOJ" ('93),
za da vo 1996 godina blesne visoko visoko vo siot svoj sjaj, nadminuvaj}i
se sebe si so
"VE^NATA BESKONE^NATA" ('96)
"Ja zapo~nav
Ve~nata i Beskone~nata
7
Svetata i Kletata
Dva
naj
se
ta
ta."
Ova e negovata Ve~na i Beskone~na dvanaeseta kniga. Kniga slaveni~ka. So nea
go proslavuva {eeset godi{noto leto i ~eterieset godini tvore~ki opus. Sod`i
pet ciklusi od koj posledniot ima samo edna pesna. Sekoj ciklus e so svoj
zaseben naslov, za {to jas }e si zemam golema sloboda i }e gi preina~am. ]e
gi nare~am, Ogan,Ogan, Ogan, Ogan i Ogan. "Ve~nata i Beskone~nata"
e biblija (ne samo po svojot nadvore{en izgled) na poezijata na ognot od Mihail
Renxov. Ogneniot `ezol na muzata ostava nekade okolu (neverojatni) dvesta
pati, dvesta luzni vrz tenkata i osetliva povr{ina na hartijata, i isto tolku
, edno po drugo, voodu{evuvawa od sekoj eden zasek po na{ata du{a, misla.
Ve~nata Beskone~nata e edinstven primer na prika`uvawe na frlawe na kolena,
pod mo}ta na kusata lirska pesna. Ovie pesni nemaat nitu zbor, nitu to~ka
, nitu zapirka pove}e. Tie se tolku napregnati, tolku pritisnati, ~ini{ sekoja
bukva ja pritiska drugata, a taa drugata do nea. Kako alki od sinxir edna
druga se dr`at. Dodavaweto samo na edna zapirka, bi ja zapalilo pesnata i
bi se rasprsnala, eksplodirala.Sekako ne bi mo`ele da insistirame samo na
formata na pesnata. Formata bara i ne{to drugo.Taa samata sebe ne si e dvolna.
Taa nastojuva vo sebe si da sintetizira su{tina, dlabo~ina, misla, nestrpliva
i nezasitna da zagospodari so site slobodni prostori, pauzi, migovi, zdivovi
okolu sebe. No pesnata e vistinska koga ne e zadovolna od sebe si i sekoga{
bara u{te, pove}e. Takvata pesna ima neizmerna mo}, beskrajno e golema i pokraj
nejzinite dva, tri stiha, reda.
So ovaa kniga Renxov ne smestuva vo lavirintot na ognot, koj ima edinstven
izlez, a toa e da se vsrti{ so liceto kon izvot na energijata, kon Sonceto
(ve~nioot ogan) i da i se prepu{ti{ na sre}ata kako sudbina vo koja veruvame.
Dr`ej}i ja knigata vo race, toa nabrzo i go sfa}ame, lesno se naviknuvame
na `arot, na povisokata temperatura, kade na{ite oseti se dovedeni do eksplozija.
Toa pak ne doveduva do ~uvstvoto na sre}niot razbojnik, koj se na{ol ottade
portite, vo riznicite na otvoreniot Sezam, a vnatre, iskri, yvezdi, iskri,
plameni to~no 175 (kolku pesni ima vo knigata) Tuka Renxov ne zapoznava so
beskone~nite mo`nosti na zborot, slogot, bukvata. ^itaj}i gi ovie pesni se
dobiva vpe~atok deka se toa najednostavnite pesni voop{to pro~itani od na{a
strana, ili napi{ani od stranata na Poetot. No Renxov uspeva taka ednostavnata
po forma pesna da ja napravi pove}eslojna, pri toa ~itatelot ne ~uvstvuvaj}i
go toa kako tovar na svojot vrat. Toa e virtuoznost. Lekot e pet pari no treba
dea se znae. Zatoa i ne treba ni da se pomisli deka vaka "ednostavna"
pesna e ednostavno da se napi{e. Obidite se nepolezni. Toa e edinstveno privilegija
na Renxov.
Da se navleze vo Ve~nata Beskone~nata, zna~i da se najde odgovor na pra{aweto
na sozdavaweto, bitisuvaweto, smrtta kako ~ekor kon novo sozdavawe. I site
onie: koj, kako , koga, kade, se ~ini Renxov gi znae i odgovor ni dava, no
go v pletuva vo sredi{teto vo neotvorenitot cvet prekrien so stotici neotvoreni,
edno so drugo pokrieni liv~iwa, dumi, vedi. Da se probie do su{tinata na pesnata
e celta! Da se dojde do odgovorot zna~i da se bide. A toga{ ako saka neka
se
"bide
samo den
zanesen.
Samo mig
voznesen
Ta neka e
posleden"
I neka e posleden, neka ne se
`ali ako se najde smislata na srcebieweto, sebe postoeweto. Da e sre}a da
re~eme ko {to veli Renxov vo pesnata
" Vo du{a mi se skril
Angel
Zlatokril."
[to da se ka`e pove}e za ovaa
kniga, za tvore{tvoto na Renxov voop{to, za nego kako ~ovek, kako Poet. Pati{tata
se razli~ni i vodat nasekade. Renxov ili kako miluvaat da go re~at Mi{e, go
odbra svojot pat so fakelot vo raka itaj}i kon
(Patot na du{ata)
"Patot na du{ata
Ne se dooduva
toj,pat, nema ,kraj.
Akaj, talkaj
Prijatele drag
Ne zapiraj.
Baraj, baraj,
istra`uvaj. Pro~itaj ja edna{ ovaa kniga,u{te edna{,i u{te edna{ i u{te edna{
za sekoga{, toa taa i go zaslu`uva. "Poezijata e neprebol, Sfati?"
Vo toa e dra`ta na ovaa poezija. Te goni neosetno da ja goni{, qubi{ povtorno,
qubomorno, povtorno i povtorno. Poezijata na Renxov, ovoj velikan na makedonskata
poezija toa i go zaslu`uva, da se ~ita i ~ita.
"Jas Prestanav/presu{iv?
no edno znam,
{tom zamol~am
Toj }e prodol`i"
Ognot }e prodol`i da te slavi Poetu na Ognot!
POBRATIM NA HEFES
na M.Renxov
Te narekov
pobratim na Hefes
i ne `alam,
~ista vistina.
Tvojata kniga
mirisa na
podgorena hartija.
Tebe nikoj ne te videl
da pi{uva{
so stilo,
vo race dr`i{
grom i no`.
Se pra{uvam
kade }e otide{
vo Rajot
ili Pekolot
kaj go nema Ognot
ili ima.
Te primaat
i tamu i tamu.
Odlukata e tvoja.