RONKI

 

Dobro pozatiot glas

povtorno ovozmo`i

da go setam beliot miris

na ~istata postela.

Vo nea }e go polo`am teloto

da go razbie sonot.

Carpe Diem!

.............

 

Utroto

me razbudi stariot glas

gi oblekov starite ~evli

go gazev stariot kamen

so ple}ite go sonuvav

lebot so zdiv na du{a.

 

No ~asot e denes

i u{te nekoja sekunda,

dodeka ja pi{uvam

ovaa moja pesna

}e bide v~era, zav~era

i u{te nekoja sekunda.

 

Pesna

alov pramen i mlade` pod

usnata

stariot ~evel

i ronki od lebot

so zdiv na du{a

e ona {to mi ostana?

Ne!

Ne

Nikoga{ ne sum sakal

da trpi lirskata pesna!