Vo nedogled oblaci,
krilja ra{iril,
misli drobat karpi
i se ra|aat planini.
Po padini jurat ednorozi
{to gi bodinat junaci,
zad niv majki paraat gradi,
solzi ronat, reki bistri,
o~i sokolovi.
Gradi v gradi dve vistini,
oro vijat samovili
solzi ronat,
`alat deca nerodeni.
Prv pla~, prv krik
tvoja pesna vi{en sokole,
tatkova odmena.
.... Prsnaa od o~i sekavici
presu{ija solzi,
du{i letnaa pod tvote krilja
se sokrija vi{en sokole,
da gledaat ~eda svoi
kak javaat kowi pitomi.
.... @ivtot sozdava novi krikovi,
legendi redat majki i samovili,
so vekovi i vekovi
... i koga s# se smiri
sokol krilja ra{iri.